Franci in Bojan sta spoznala vsak svojo Sonjo, drugi člani so se počasi odpravili na služenje vojnega roka. Tako je Odiseja konec leta 1978 pospravila inštrumente.

Po dvajsetih letih, v septembru 1999, se je Odiseja zbrala na družinskem pikniku in na žur povabila bende, ki so nekoč igrali na cerkniškem. Zbrali so se Črni tulipani, Stalaktiti, Brestovih pet, Christine, Pozdrav ...

Spotoma je nastalo še nekaj zasedb, ki jih še ni bilo in jih najbrž tudi več ne bo. Žurka!

Bend je nazadnje nastopil na festu Open Rock Maraton v avgustu 2008.

Kot je dejal Matjaž: "... še nikoli na tako dobrem ozvočenju in na tako dobri sceni . Sicer pa vam želijo ..."

... Franci Švigelj ...

... Čedomir Banjac ...

... Silvo Resinovič ...

... Bojan Štefančič ...

... Vik Rupar (kot gost skupine) ...

... in Matjaž Žnidaršič veliko uživancije v performansu

Nekoč sta bila Rok in Rol !"

***

Toliko za nostalgike in v spomin na prezgodaj preminulega basista Francija.

Fotografije: Matjaž Žnidaršič (1978), Matej Štefančič in Maksimiljan Turšič (1999), Blaž Žnidaršič (2008).

Danes sem oblekel majico na kateri piše Ježica - Moj klub in sem malo nostalgičen.

Dolgo že ne spremljam tekem KD Ježice na ŠRC-ju, le enkrat letno se oglasim na 24ih urah košarke, na penzionistični košarki in pijanki. Samo nazadnje smo tam gledali tekmo Slovenija-Grčija in ne vem, kako sem bom letos pripravil do tega, da grem spet tja obujat spomine. 

Kot bi rekel Đole so zdaj tam 'neki novi klinci' in samo še par starih fac. A tam, v ježiški dvorani, je še vedno v zraku ena najlepših epizod moje mladosti. 

Sem vas opozoril, da sem nostalgičen:))

Šest let sem bil star, ko se je Diego Armando Maradona v Mehiki poigraval z branilci Anglije, Nemčije in drugih nesrečnikov, ki so leta 1986 naleteli na nepremagljivo Argentino. Moj prvi veliki idol, moje prvo svetovno prvenstvo in moje prvo navijaško zmagoslavje. Mali Veliki je bil in ostal največji umetnik med športnimi geniji in največji genij med športnimi umetniki. Mislim, da se tako nadarjen športnik ni rodil nikoli prej in nikoli pozneje. Njegovo veličanstvo Michael Jordan mu po nadarjenosti sploh ni blizu. Ne Ronaldihno, ne Messi, ne Ronaldo mu ne sežejo do kolen.

'La vida es una tombola' prepeva danes Manu Chao, katerega velik oboževalec sem postal mnogo let pozneje, ko se je Mali Veliki že upokojil in se je le še neuspešno boril z odvisnostjo od kokaina, ki mu je uničila športno kariero.

Tragična je življenjska usoda Malega Velikega. Njegov veliki comeback na svetovnem prvenstvu v ZDA je ustavila dopinška afera. Nikoli mi ni bilo žal športnikov, ki so jih ujeli na doping kontroli (tudi Jolande mi ni žal). Le zanj mi je bilo hudo. Le zaradi njega sem trpel in obžaloval, da so ga ujeli.

Zakaj se je moral po tistem golu kot hipnotiziran zazreti v televizijsko kamero? Zakaj se je moral izdati? Zakaj niso pri FIFI takrat v imenu nogometa zamižali na vse svoje oči in ga pustili igrati naprej? Zakaj nismo vsi skupaj z njim še malo grešili? Mali Veliki je bil vreden tega greha.

'La vida es una tombola' prepeva danes Manu Chao in mene grabi neka hecna nerazumljiva žalost, ko ga poslušam in razbiram med španskimi besedami ime Malega Velikega in v njegovih preprostih verzih slutim njegovo zgodbo. Otožen sem, celo rahlo patetičen.

Hvala ti Mali Veliki.

Tvoj nekdanji, šestletni oboževalec se ti zahvaljuje za vse, ki si jih predribral na tistem prvenstvu v Mehiki pred dvaindvajsetimi leti. Predriblaj še smolo, ki se te tako drži.

Ko pomislim na Halo Tivoli, se najprej spomnim neprebavljivega smradu starih garderob, v katere se je zajedel vonj prepotenih hokejistov. Spomnim se Marka Miliča, ki je poletel najprej čez motor in potem še čez avto, spomnim se največje treme v svojem življenju pred pionirskim festivalom, na katerem sem se zelo resno ogreval, zavzeto sedel na klopi za rezervne igralce in glasno spodbujal soigralce. Spomnim se dolgih razprav o tem, kako dolgega ima v resnici Anthony Reed in ali res nosi pod hlačami pajkice zgolj zato, da mu njegovo predolgo moško opravo nežno pritisnejo ob stegna. Spomnim se neskončno dolgih vrst pred Horsom in lakote, s katero smo ob treh zjutraj zverinsko napadali mesni sir, iz katerega je po tleh letelo neskončno število različnih prilog. Spomnim se šolskih plesov v Palmi, ki je bila nekoč Stopoteka (tista iz komada 'Neda' Parnega valjka), potem pa še marsikaj drugega, tako da danes nimam blage veze, ali še sploh obstaja. Spomnim se koncerta skupine Zabranjeno pušenje in Neleta, ki je bil takrat za nas največji car, pa Đoleta, ki je pel pet ur 'u komadu' za nekaj Slovencev in tisoče Hrvatov in Bosancev, ki so s svojimi avtobusi iz Splita, Mostarja in Osijeka zaparkirali pol Ljubljane. Spomnim se tudi Dimitrija Kovačiča, ki v svojo Halo ni spustil Riblje Čorbe in mi tako preprečil, da bi v živo slišal komad 'Ostani đubre do kraja', kar bi mi takrat res veliko pomenilo. Spomnim se gola, ki sem ga dosegel v dresu Gimnazije Bežigrad na tekmi proti srednji frizerski, ki pa nas je do konca tekme vseeno razmontirala. Spomnim se Scottieja Pippna, ki ga je pred Halo Tivoli zvabil Nike le zato, da je navdušeni množici mulcev zmencal par besed, si v Hotel Slon naročil hamburgerje iz McDonaldsa in odšel domov, ne da bi vedel, kje je sploh bil (mi pa smo zato, da bi ga videli v živo, v velikanski zaboj odložili svoje stare superge, ki v večini primerov niti niso bile tako stare).

In da, spomnim se nemočnih pogledov Predraga Danilovića, Dominiquea Wilkinsa, Dejana Bodiroge, Božidarja Maljkovića in drugih velikanov evropske in svetovne košarke, ki so Halo Tivoli zapuščali sklonjenih glav. Spomnim se vseh teh velikih evropski Panathinaikosov, Barcelon, Maccabijev, Kinderjev in drugih, ki so v Tivoliju gladko izgubljali proti Olimpiji. Olimpiji, ki je bila takrat velik evropski klub. A o tem kasneje. Za sedaj ostanimo pri Hali Tivoli.

Če se že pogovarjamo o majhnosti, je Hala Tivoli ena najmanjših dvoran v evroligi in kmalu ne bo več ustrezala niti zahtevam vodilnih ligaških funkcionarjev, ki neizprosno zahtevajo, da ima vsak evroligaš od leta 2010 dalje dvorano z vsaj deset tisoč sedeži. Če se že pogovarjamo o majhnosti, bi Hala Tivoli najbrž zadostovala kvečjemu potrebam kakega nemškega drugoligaša, v katerem vegetirajo odsluženi jugo asi in tretjerazredni Američani. A samemu se mi je kot nadebudnemu malemu košarkašu ta dvorana zdela največja na svetu. Še v svoji stari preobleki z rdečimi plastičnimi stoli nas je vse po vrsti navdajala s strahom, ko smo vstopali vanjo. Z visokih stropov so počasi, s pritiskom na gumb spuščali koše in naši pogledi, navajenih tesnih in zatohlih šolskih telovadnic, so se izgubljali na vse strani njene veličine. Naši glasovi so odmevali, odmevali so udarci žoge ob tla, piski sodnikove piščalke, kriki gledalcev, drsenje superg ob stari tivolski parket. Vse je bilo večje. Danes se pravzaprav zelo slabo spomnim svojega prvega nastopa v Hali Tivoli, takrat še v dresu pionirčkov Slovana. Mislim, da smo izgubili proti Olimpiji in nato premagali Vrhniko. Mislim. Nisem prepričan, če je bilo temu res tako. Ne vem, kako sem se odrezal, a se dobro spomnim posebnega občutka, ki me je preveval, ko smo se podili pod tivolskimi obroči, ki so bili takrat za vse nas še zelo zelo visoki, saj so se le redki med nami že uspeli dotakniti mrežice. Najbrž igralci Olimpije, ki so v Hali redno trenirali in igrali, nimajo podobnih spominov, saj so le-ti, predvidevam, skopneli med navlako vsakodnevne rutine in ponavljajočih se obiskov dvorane. A zame, ki živo pomnim vsak svoj nastop v tej dvorani, hramu slovenske košarke, čeprav sem vselej prihajal kot gostujoči in zatorej na tivolski parket vedno znova stopal kot na osovraženi nasprotnikov teren, ostaja Hala Tivoli nekaj magičnega, velikega in nepreseženega. Tudi ko sem kasneje gledal tekme v večjih dvoranah in tudi takrat, ko sem sedel na San Siru, drugem največjem stadionu v Evropi, in je poleg mene norelo še več kot 40 tisoč vročekrvnih Italijanov, nisem podoživel podobnega občutka osuplosti in neke vrste zavedanja lastne majhnosti kot nekoč v Hali. In četudi bi me kateri od mojih uspešnejših košarkaških kolegov znal okrcati, češ, da je temu tako samo zato, ker moja športna kariera, če ji sploh lahko tako rečem, ni dočakala nastopov v Pionirju, Blaugrani ali Madison Square Gardenu, sem prepričan, da nobena omenjenih dvoran s svojo velikostjo mojih odraslih oči ne bi uspela očarati tako močno, kot je Hala Tivoli nekoč očarala oči majhnega Slovanovega pionirčka.

Ena najbolj žalostnih resnic odraščanja je prav manjšanje sveta okoli nas. Z vsakim dnem, bolj zrelim in odraslim, se nam stvari okoli nas dozdevajo vedno manjše in vedno  manj nenavadne, manj osupljive in nenavsezadnje vedno bolj samoumevne. Odrasla samoumevnost pa je od nekdaj največji nasprotnik otroškemu dojemanju sveta kot nečesa mogočnega, skrivnostnega in magičnega. Ko torej svet okoli nas postane samoumeven, ko to postane naš sleherni vsakdanjik, potem življenje počasi, a neizogibno začne izgubljati svoj čar. In svojo veličino. Ko je tako mnogo let kasneje Hala Tivoli s svojo velikostjo, s svojimi približno štiri tisočimi sedeži, zame postala nekaj samoumevnega, ko sem začel redno zahajati na tekme evrolige in spremljati spopade med Davidom in Golijatom, kjer je naš David iz tedna v teden grenil življenja golijatskim favoritom, sem pač svoje otročje navdušenje nad samo dvorano zamenjal za najstniško navdušenje nad Markom Miličem, Šarunasom Jasikevičiusom, Arielom McDonaldom, Vitalijem Nossovom, Markom Tuškom in drugimi zvezdniki v zeleno-belih Olimpijinih dresih.

In Green Dragonsi so iz svojega kota dvorane zavpili: »Dejmo cela hala! Dejmo cela hala!« in ostalih nekaj tisoč gledalcev nas je stopilo na noge in se na en glas zadrlo: »Olimpija! Olimpija!«. In ko je igralcu Panathanaikosa na črti prostih metov zadrhtela roka, smo bili vsi do zadnjega prepričani, da se je to zgodilo prav zaradi našega huronskega pritiska. Ko je v naslednjem napadu njegovemu soigralcu žoga ušla izven igrišča, smo bili vsi zadovoljni sami s sabo in smo navdušeno poskakovali ob svojih sedežih in si drug drugemu čestitali za pridobljeno žogo.

To so bila leta velike Olimpije. Leta, ko smo se uvrstili na Final Four v Rimu. Pravim smo, čeprav bo marsikdo podvomnil o moji resnični soudeležbi pri tem uspehu. A tako je pač pri navijačih. Mi vselej pripovedujemo, da smo se uvrstili na Final Four v Rimu, čeprav se uradno poročilo glasi, da so si udeležbo v Rimu priborili zgolj igralci Olimpije in mogoče še v tistih časih vsemogočni Zmago Sagadin. A tako se je poklopilo, da so moja najstniška leta, zadnje obdobje v življenju, ko se je človek še sposoben iskreno in brezglavo navdušiti nad čim zares postranskim, sovpadla z enim najsijajnejših obdobij v zgodovini KK Olimpije. Zaradi tega so bili Olimpija in vsi njeni igralci zame res veliki. Če sem takrat v starem kinu Union naletel na Ariela McDonalda in Derrena Henrieja, je bil to dogodek, o katerem sem potem pripovedoval sošolcem in svojim klubskim soigralcem. Tako se danes zelo dobro spominjam, da je bil tistega dne Američan Henrie, izjemni tivolski ostrostrelec, v kinu oblečen v ceneno fluorescentno modro, šuškavo trenerko, ki mu je bila za povrh še nekoliko premajhna (niti približno se ne spominjam filma, ki smo ga gledali). Prav tako se spomnim, kako smo se navduševali nad pojavo Vitalija Nossova, dobrodušnega in rdečeličnega ruskega velikana z najbolj leseno roko v Evropi, ki se je po Ljubljani prevažal v starem Renaultu 9, in sicer tako, da je med koleni stiskal pogrbljeno glavo in volan, menjalnik pa na slepo iskal nekje spodaj pod desno nogo. V tistem času so nas neskončno zabavale tudi interne gostilniške zgodbice podobne tisti, da Marku Tušku zaradi igralniških dolgov grozi črnogorska mafija in da ga pred hujšimi posledicami varuje le še legendarni Žarko Đurišić alias Žare s svojimi dobrimi balkanskimi vezami. Bili smo navijači in smo iz vsega grla vpili: »Olimpija! Olimpija!«. Morda nismo bili ravno fanatični do te mere, da bi se po Ljubljani sprehajali v dresu Marka Miliča, se pretepali z navijači drugih klubov in ob porazih metali televizorje skozi okna ter doživljali srčne napade, a bili smo navijači in s ponosom smo navijali za Olimpijo, ko je v osmini finala izločala večnega rivala Cibono, v četrtfinalu pa še grški PAOK. Olimpija je bila zame dovolj velika, da sem ji javno izkazoval svoje spoštovanje in pred množico skandiral imena igralcev in takoj zatem še tisti znani poziv Green Dragonsov: »Jaaaaavi se! Jaaaaavi se!«. In to ne zaradi šova samega, kakor sem se dosti let pozneje na San Siru iz čiste zajebancije in zaradi boljšega občutka drl »Adriano! Crespo! Figo!«. Olimpija je bila pač takrat zame dovolj velika, da sem se drl s ponosom in pred vsemi brez sramu razkril svojo identiteto majhnega navijača, enega tisočih, po ničemer drugačnega ali izstopajočega. Zaradi velikosti Olimpije sem sam pristal ostati majhen in nepomemben in se vsak drugi četrtek zvečer povsem stopiti z nepregledno množico nerazločnih individuumov, ki se derejo: »Dejmo cela hala!«

Velikost KK Olimpije je takrat pozitivno vplivala tudi na našo velikost. Če se spomnim Red Tigersov, navijačev KK Slovana, ki so se golobradi stiskali ob treh ropotuljicah in nekoč že zavrženem bobnu ter komajda preglasili umirjeno komentiranje ostalih gledalcev, smo bili mi, ki smo ob četrtkih navijali na tekmah evrolige, veliki frajerji. Oni so namreč spodbujali svoje ljubljence na tekmah z Rogaško Slatino in Idrijo, tako da proti nam enostavno niso imeli šans. Mi na tekmah proti njim sploh nismo napenjali grl, ampak smo v miru spremljali tekmo in celo ploskali ob lepih potezah Slovanovcev. Pravzaprav, če dobro pomislim, sem na tistih tekmah navijal za Slovan. Navijanje za Olimpijo na tekmah slovenskega državnega prvenstva ni imelo nobenega smisla. Olimpija je bila razred ali dva višje in zato je bilo tudi nam zanimiveje gledati, kako jo včasih senzacionalno premagujejo Savinjske Polzele in Interierji Krško, kako njihovih triinpetdeset zariplih navijačev v Hali Tivoli pušča srce in dušo, medtem ko prisostvujejo nastajanju zgodovine njihovega malega kluba. Te njihove velike zmage ob vikendih so bili naši mali porazi, nepomembni in v hipu pozabljivi, saj nas je v četrtek čakalo gostovanje Kinderja iz Bologne ali gostovanje pri Bennetonu v Trevisu. Ko smo tako jebivetrsko zapuščali dvorano in prezirljivo gledali gručico pijanih podeželskih slavljencev, niti za trenutek nismo pomislili, da nas podobno prezirljivo ob naših uspehih gledajo, denimo, privrženci Real Madrida in si mislijo, da so se njihovi igralci v Hali Tivoli pač šparali za sobotni derbi z Barcelono.

Vprašanje, ki mi je nerazjasnjeno ostalo vse do danes, se torej glasi: Ali smo v njihovih očeh (v očeh navijačev velikih evropskih klubov) kdajkoli, tudi takrat, ko smo igrali na Final Fouru v Rimu, postali vsaj malce večji, kot so bili takrat v naših očeh KK Zagorje in KK Rogaška? Ali pa je, nasprotno, Hala Tivoli na njih delovala podobno kot na nas vse tiste šolske telovadnice z dodanimi tribunami, v katerih se je igrala slovenska prva liga? Najbrž je bilo temu res tako, saj oni niso vedeli in še danes ne vedo, da je leta 1970 prav v Hali Tivoli Jugoslavija postala svetovni prvak in da so takrat jedro reprezentance tvorili prav igralci KK Olimpije, ki je bila v tistih letih na enem svojih vrhuncev. Najbrž sploh ne vedo, da je slovenska košarka izšla iz bogate tradicije jugoslovanske košarke, ki je v svoji zgodovini sestavila kar nekaj različnih moštev, ki so se na svetovnih prvenstvih dobesedno poigravali s svojimi nasprotniki. Tudi z ljubljenci omenjenih navijačev. Najbrž tudi ne vedo, da so v Hali Tivoli prepevali Luis Armstrong, B.B.King, The Queen, Iggy Pop, Bob Dylan in drugi velikani. Najbrž jim sploh ni mar. Toda, ali je mar nam?

Bojim se, in vse bolj upravičen se mi dozdeva moj strah, da smo se nalezli tega tujega, prezirljivega pogleda na našo Halo Tivoli ter da je danes sami gledamo s tujimi očmi, z očmi velikih. In zato je naša draga Hala, naša največja dvorana za nas iz dneva v dan vse manjša. Gledamo jo z očmi ljudi, ki zanemarjajo njeno zgodovino, ki zanemarjajo kako močno je Hala Tivoli povezana z našimi življenji. Gledamo jo z očmi ljudi, ki preštevajo sedeže in merijo prostore za svoje delegate in mi jim prikimavamo ter jih spodbujamo v njihovem prepričanju, da so njihove dvorane večje, boljše in lepše. Verjamemo jim, da imajo bogatejše zgodovine, slavnejše klube in veličastnejše zgodbe. S svojo ponižnostjo, s svojim klečeplazenjem, s svojim strahospoštovanjem in s svojim prezirljivim odnosom do lastnih spominov smo se pomanjšali najprej v lastnih in nato še v tujih očeh, kar je nedvomno začaran krog, saj nas njihovi pogledi le še bolj pritiskajo k tlom in nepovratno tlačijo v našo majhnost.

Ponos pa bi moral biti občutek, ki ga ne poznajo le veliki.  

taigi, in the 90's, kai dar nebuvo line age, warcraft, quake, gta, nba live 2008 etc., rūlino nintendo. kiek vėliau - sega. pamėginsiu dabar prisiminti ir jums priminti keletą šių konsolių žaidimų, kurie man vėl neduoda ramybės.

„jackal“ (© konami, 1988) „your brothers-in-arms are hostages behind enemy lines and you’re their only hope for freedom“. hell yeah. važinėju su mašiniuku, spaudinėju a ir b mygelius, mėtau bombas ant priešų ir gelbsčiu saviškius. ordiną man! kol kas davažiavau iki 3-io „kambario“ vidurio. ten priešų patrankų ir lazerių pasirodė daugoka - laižausi žaizdas.
„gun smoke“ (© capcom, 1988) „the year was 1849“. laukiniai vakarai, kaubojai/indėnai ir aš, su dviem pūškom žengiantis per miestelius ir kaimus, banditus gaudantis, rewardus renkantis. žaidimo stiliukas tai viens prie vieno su jackal. tik čia vietoj mašinyčių laksto žmogeliukai, be to, nereikia nieko gelbėti. na, nebent savo skrybėlę ir skalpą. galbūt dėl stiliuko panašumų ir užstrigau taip pat 3-iam „kambary“, kuriame daug indėnų.
„terminator 2“ tfū, blemba. sunkus, zaraza. kažkas šitą kurdamas, turbūt pamiršo, kad terminatorius nėra bokso kriaušė. pirmus porąkart mane, naivuolį kyborgą blogiečiai plikomis rankomis patvarkė. kiek pasitreniravęs išmokau šokinėt pirmyn atgal aplink priešus ir duoti į nosį - šitaip lengviau. bet antras „kambarys“, kuriame pasirodo sunkvežimį vairuojantis t-1000, kol kas lieka neįveiktas.
„beavis & butthead“ (© viacom, 1994) čia jau sega ir kitas lygis. keturis mygelius keičia šeši + pagerėja grafika. niekad per daug nesižavėjau byviu ir tešlagalviu, bet šitas žaidimas užkabino labiausiai. nes neskaitant to, kad vienas veikėjas riaugėja, o kitas perdžia, pats siužetas yra pakankamai įdomus. pilna visokių tips&tricks. jei sugalvosit kada žaist, nedarykit tos klaidos, kurią padariau aš - pagūglinau žaidimo passwordus. :/
„mortal kombat 3 ultimate“ (© williams entertainment inc., 1996) žaidimas, kurį kadaise mintinai mokėjau. visus fatality, brutality, animality ir t.t. kvailas žaidimas, prie kurio praleidau pusę savo paauglystės ir nėkiek dėl to nesigailiu. gerai, kad su klaviatūra snukius daužyti (gi supratai, apie ką aš) ne taip patogu ir smagu kaip su joystick'u - pakako iššvaistytos paauglystės.
„rock and roll racing“ (© blizzard) rock and roll! konkretus nr. 1, dėl kurio ir joysticką galima būtų įsigyti - dukrai paaugus prisėstume su ja prie monitoriaus ir tiek jūs mus tematytumėt. azartiškiausias lenktynių simuliatorius ever. važiuoji, laimi, gauni babkių, upgrade'iniesi, vėl važiuoji, vėl laimi, arba pralaimi. pamirškit visokius ten need for speedus. rock and roll racing 4ever!

va, lyg ir išsipasakojau savo nostalgijas. jei ką sudominau - spaudžiam čia ir žaidžiam. tiesa, mano aprašytųjų ten nerasit, bet pradžiai užteks ir to, kas yra. o jei užsikabinsit rimčiau, piktųjų p2p programų pagalba visada galima parsisiųsti emuliatorius.

Na testu sam imao blokadu, jer me je proganjalo jed(i)no pravilo koje sam zapamtio iz knjige, a koje po svoj logici nije bilo tačno. Rešio sam da verujem sebi, a ne knjizi i napisao ono što je meni zvučalo dobro. Posle sam proverio, i ispostavilo se da je baš taj primer bio izuzetak za to pravilo. Sa ostatkom testa nisam imao problem i mislim da sam ga ok uradio.

Zbog "divnog" raspoloženja sam imao utisak da me svi ljudi sa kojima sam kontaktovao danas mrze, ismevaju i jednostavno ne podnose. Naravno. Onda sam počeo da razmišljam o svom društvu kući pa sam se rastužio...Kao da dan nije bio dovoljno loš...

Posle večere se okupilo par ljudi u mojoj sobi i gledali smo seriju, koja me je ostavila potpuno ravnodušnim. Kad se završila, spremio sam se i otišao da vežbam sa namerom da provedem nekih 4 sata za klavirom. Vežbao sam kao konj prethodnih par nedelja i večeras sam hteo da sve lepo upakujem i pokažem profi sutra na času. Usvirao sam se i krenuo. Ni jedan tehnički težak deo mi nije izlazio i sve je zvučalo užasno nemuzikalno. Pokušavao sam da se dovedem u red, ali što sam više čačkao, bilo je sve gore. Odustao sam posle sat vremena i vratio se u sobu. Sada ću da legnem u krevet i čekam da dodje sutra i da se nadam da će biti bolji dan...

Ovaj tempo studiranja, bez preterivanja presto tempestoso con fuoco senza respirare, užasan je za psihu. Sanjam testove, progoni me to što nisam počeo da spremam seminarski od 10 strana na temu "Muzički stil F.Šopena" koji treba da predam dve nedelje nakon što se vratim sa prolećnog raspusta, a o koncertu da ne govorim! Eto, to je odgovor na pitanje zašto ne pišem više na blogu, koje mi sve više prijatelja postavlja... Jedina svetla tačka u budućnosti mi je taj raspust, kada ću posetiti Njujork. Nadam se da će me to bar malo ispuniti i dati mi snage da izdržim još dva meseca...

Evo za kraj, Šopenova 4.Balada u izvodjenju S.Bunina. Ovo je delo koje je tako lepo i savršeno.....i toliko teško da ga psujem i proklinjem svaki dan...pogotovo danas kada je u mom izvodjenju zvučalo očajno...

Još jedan razlog zbog kojeg želim kući je što dvoje meni enormno dragih ljudi - Goran i Sofija - za par dana sviraju sa njihovim bendom Drum'n'Zez -om na Beoviziji!!! Uzbuđen sam i ovako, evo upravo mi se znoje dlanovi :) ali bih tako voleo da mogu sa njima da delim tu euforiju! (ustavari, čini mi se da su oni smireniji od mene :P ) No, ko god ovo pročita ima obavezu da glasa za njih 19. Februara, a ako (nakon što) prodju u finale i 20. Nije bitna objektivnost, oni su najbolji, ja vam kažem !!

Za kraj,"Dunaaav je moje more" iz emisije "Evropsko Lice" koju izvode Drum'n'Zez, bend sa najlepsim pratećim vokalom i trubačem na svetu :*

A ljude...bolje da ne spominjem...

Dosta mi je bio jedan semestar. Sada sam se naputovao i vreme je da se vratim kući...

12.Januara će biti ravno 5 meseci kako sam ovde...treba izdržati još 4...

Malezija postane neodvisna država, izstreljen je bil Sputnik 1, prvi Zemljin umetni satelit. Rodil se je Bojan Križaj, slovenski alpski smučar. Takrat je umrl največji Slovenski arhitekt Jože Plečnik, in Madžarsko Ameriški matematik John von Neumann,

Takrat je bila mama zaposlena v Tobačni tovarni, oče pa v Litostroju, brat je hodil v prvi razred osnovne šole. Tako sem edini ostal doma in starši so potrebovali varstvo zame. Bil sem še premlad, da bi ostal sam doma in Julka je bila takrat moja hišna varuška. Včasih me je peljala z očetovim moškim kolesom na izlet. Med enim od izletov, sva se peljala mimo vojašnice za Bežigradom. Bil je lep sončen dan, ko sem ravno pred glavnim vhodom vojašnice vtaknil nogo med špice prvega kolesa. Še v istem trenutku sva oba poletela preko balance in se znašla takrat še na prašni makedamski cesti na tleh. Pritekli so nama na pomoč vojaki iz omenjene vojašnice. Vendar vojaki so pomagali le Julki, mene pa so pustili, da sem tulil na tleh od bolečin. Spominjam se, da je takrat bilo tudi za Julko težko življenje. Prav veliko ni mogla zaslužiti, govorilo se je, da nosi spodnje hlače mojega očeta. Moram priznati, da na to nisem bil kaj dosti pozoren. Meni pa je ostal le spomin na njene obilne prsi, ko me je stisnila v objem.

Rodila sta se angleški filmski igralec Rowan Atkinson, in ameriški programer in poslovnež Bill Gates. Umrl je fizik in matematik Nobelov nagrajenec Albert Einstein. Za ta čas je bilo značilno izrazito imigracijsko obdobje. Takrat je Koper namreč doživljal svoj industrijski razcvet in potreboval je delovno silo. Le-ta je prihajala iz ostalih federativnih držav bivše Jugoslavije, kar se je odražalo tudi v spremembi nacinalne sestave. Bil je čas črno-bele fotografije. Kljub temu, da je bila bratova desna roka zame hudo moteča, je fotografija vseeno uspela. Borba kdo bo v družini prevladal se je bila vse do pubertete. V tistem času mi tudi moja trma ni nič pomagala. Med prerivanjem in dokazovanjem, kdo je močnejši je bila borba med bratoma neizprosna. Pri padcu iz kavča me je pri tem močno zabolelo. Roka mi je omahnila, rezultat pretepa je bila zlomljena ključnica. Prva moja poškodba, ki pa ni pustila večjih posledic je bila ovekovečena.

Kot se to za fantka spodobi. Vsa oblačila sem podedoval od starejšega bratca. Še najbolj pri srcu so mi bili njegovi čevlji, ki sem jih hranil za spomin še mnogo, mnogo let. Bili so usnjeni čeveljčki, svetleči kot da so bili ravno tisti dan kupljeni v trgovini. Brez prask v temno modri barvi, z močnim usnjenim podplatom. Ne spominjam se dobro, mogoče je te čevlje nosila celo Jolanda. Danes pa so izgubljeni in verjetno nekje gnijejo na smetišču.

Takrat so začeli z gradnjo modernih stolpnic na Štefanovi ulici in Hrvatskem trgu v Ljubljani. Spominjam se vožnje z Ljubljanskim tramvajem iz Bežigrada po Titovi v kino Vič.

Tramvaj je takrat vozil po Prešernovi ulici, in med počasno vožnji sem si ogledoval hiše na desni strani cestišča. Vrtec z igriščem, privatne hiše, Zdravstveni dom. Z očetom sva si ogledala Slovenski vojni film. Prizori iz ilegale v okupirani Ljubljani, so name pustili poseben pečat in grenka solza mi je polzela po mojem licu. V tistem čas je bila skromna izbira filmov, mene pa to ni nič motilo. Takrat sem si ogledal moj prvi film, kasneje smo kot pobalini kukali na platno Letnega kina Bežigrad.

To leto je tramvaj prenehal voziti, nastalo je novo podjetje Ljubljana Transport. Še bolj zanimiv pa je bil nadhod za pešče pri Ljubljanski železniški postaji. Tam sem občudoval mogočne parne lokomotive, katere so se z bučnim glasom pomikale pod prehodom. Prav poseben je bil občutek ko me je prekril oblak, ki je puhtel iz njegovega dimnika.

UPDATE'as

Ir toliau jie mane erzina! Ir tyciojasi! Besirdziai, bejausmiai!

Ponas Tylys says (22:38):
Simona, tau visi apsimestiniai draugai perduoda sirdingu linkejimu ir uz tave isgers ir eis i G (andrius, gintare, vilius, zymantas, gosha, vilma, kristina, inga, jurijus, sella ir kiti )))

simona says (22:38):
bejausmiai jus!

simona says (22:40):
blogo vakaro

Ir pykstu! Labai! Ir neatsiprasinekit! Ir pavyzdziui as kada eisiu kur nors viena ir nieko pavyzdziui nesikviesiu!
Dedu sioj istorijoj tashka.
Ir nebebus jokiu update'u. Ot!

TASHKAS.

Tik ātri jau beidzās zemeņu laiks, un zemeņu lauks jau stāv tukšs, pēdējās tika brutāli noslīcinātas jūnija lietū. Es pat nepaspēju izbaudīt to dievīgo garšu... to sulīgi saldo...

Man pietrūkst Latvijas zemeņu, kas aizņem piekto daļu no manas plaukstas...

den od naj bolj poznanih domačih filmov vseh časov. Film je režiral Veljko Bulajić. Po premieri "Neretve" glavni igralci v kratkem času postanejo popularni v celi državi.

Glavni igralci: Boris Dvornik, Curd Jürgens, Dragomir Felba, Fabijan Šovagović, Faruk Begolli, Franco Nero, Hardy Krüger, Ljubiša Samardžić, Lojze Rozman, Milena Dravić, Nikola (Kole) Angelovski, Oleg Vidov, Orson Welles, Pavle Vuisić, Sergej Bondarčuk, Silva Koscina, Špela Rozin, Stojan Aranđelović, Velimir (Bata) Živojinović, Yul Brynner.

Bitka na Neretvi je tako postal kultni film ne samo med člani SUBNOR-a, temveč tudi med mladimi generacijami. Šolski odbori so takrat organizirali oglede "Neretve" za učence vseh osnovnih šol.

Še danes se dobro spominjamo Hardi Krigerja, četnikov, ustašev in Handžar-divizije. Zaradi nerazumljivih okoliščin, iz končne verzije filma izrežejo sceno ko volkovi jejo ranjence, ter nato odlomek dodajo v film "Sutjeska", katerega smo, ravno tako gledali s šolo.

BOROSANE

latnene, visoke, ponavadi ortopedske, ženski delovni čevlji, čevlji z podpetnico, odprtina za prste, največkrat v modri barvi, del obvezne uniforme vsake čistilke.