Jei manai, kad pinigus išsikeisi tokiu pačiu kursu kaip ir Lietuvoj jau nuvykęs į vietą, tai tu klysti.

Frankfurte siūlė pasikeisti svarą už 4,85lt. Ko tik neteko išgirsti Londone 4,66;4,90;5 ir pati geriausia kaina 6LT! ;]

Jei manai, kad neverta eit iš oro uosto ir pavalgyt jo kavinėse, tai tu klysti.

Reikėjo tik išeit iki lauko durų, o ten dvigubai pigesni hot dogai negu oro uoste sumuštinis už 4Eurus.

Jei manai, kad 10h laukt persėdimo į kitą lėktuvą ir nieko tokio, tai tu klysti.

Dieną, gal ir nieko, bet visą naktį sėdėt viešbutį ir gulėt tai ant grindų, tai ant stalo, tai ant kėdžių, tai šiaip sėdėt ir miegot, tai ne kažką.

Jei manai, kad 1 didelį lagaminą vežtis yra pigiau negu dvi mažas atskiras tašes, kurias galėtum įsinešti su savimi į lėktuvą, tai tu klysti.

Nu yra kaip yra. Nieko nepridursi.

Jei manai, kad apgausi oro uosto darbuotojus iš lagamino išėmęs svorį ir susikišęs jį į kuprinę tikėdamasis pasiimti lagaminą į vidų, tai tu klysti.

Ta proga ir Head&Shoulders bei skutimosi putas konfiskavo ;))

Jei manai, kad juokauti su oro muitinės darbuotojais yra normalu, tai - klysti.

Į galą jau nukrypau ir pasidalinau keliais kitais nuotykiais. Žodžiu kelionė dar nesibaigė. Nuotykių dar bus. ;)

Kot ste morda že sami opazili se Angleži niso uvrstili na Evropsko prvenstvo v Avstriji in Švici. Na zadnji tekmi kvalifikacij so doma, na svojem Wembleyju, izgubili s Hrvati in tako popušili na celi črti. V Angliji so takoj po tekmi razglasili dan žalovanja, popljuvali so vse, kar se je popljuvati dalo, odpustili so menedžerja Steva McClarna in nasploh zagnali tak vik in krik, da so nekateri naivni in nepoučeni opazovalci morda celo pomislili, da se je tem ubogim Angležem storila krivica.

Ampak ta zgodba o angleški reprezentanci kot eni najboljših na svetu je tako za lase privlečena, da je že kar smešna. Vsakič, ko so komaj premagovali Makedonce, Izraelce in Estonce, ali ko so izgubljali z Rusi in Hrvati, so vsi po vrsti razbijali glave, kaj za vraga je narobe z otoškimi nogometnimi geniji. A narobe je bilo samo to, da so bili ljudje prepričani v obstoj otoških genijev. Teh pa že dolgo ni na spregled. Angleži danes nimajo niti enega samega zunajserijskega nogometaša, kaj šele genija. Nimajo igralca, ki bi lahko odločal velike tekme sam s svojimi individualnimi sposobnostmi.

Tako je to. Messi, Ronaldihno, Ronaldo, Kaka, Riquelme, Henry in Fabregas pač niso Angleži. Anglež je Wayne Rooney, ki pa za dobre igre potrebuje odlične soigralce. Anglež je David Beckam, ki pa je zelo dober v stranski vlogi. Anglež je Michael Owen, ki bi morda lahko bil genij, pa ga dajejo poškodbe. Angleža sta Lampard in Gerard, a sta si podobna kot jajce jajcu in sta predvsem moštvena igralca, borca. Anglež je Terry, a je 'le' steber obrambe in strelec z glavo. Angleža sta Joe Cole in Shaun Wright Phillips, ki pa sta le hitra driblerja, ki lahko predriblata celo nasprotno reprezentanco, a nima njuna ekipa ponavadi nič od tega. In Angleži so vsi tisti šupki od golmanov, ki se menjajo na angleškem golu. Raznih Waynov Bridgov in podobnih modelov sploh ni vredno omenjati.

Edina reprezentanca, ki je lahko uspešna brez genijev, je Nemčija (uspeh Grkov na prejšnjem EP je bil znanstvena fantastika in ga sam pri svojih 'znanstvenih' analizah ne jemljem resno). Še Italijani imajo Tottija, Del Piera in Pirla. Angležem pa preostane le to, da upajo, da se bodo Walcott, Milner ali Richardson v prihodnjih letih razvili v boljše nogometaše od teh, ki jih je imel Steve McClaren na voljo v tem kvalifikacijskem ciklusu.

Steve je zato po mojem skromnem laičnem mnenju povsem nedolžen. Tako kot je nedolžen Matjaž Kek in pred njim tudi Brane Oblak. Naši zlati reprezentanci pa Grkom leta 2004 pa še komu se je morda res Marija prikazala in so dosegali neverjetne uspehe, a ponavadi so v vrhu reprezentance z najboljšim igralskim kadrom. Anglija ga v tem trenutku nima. Hrvaška ima nedvomno boljšega, najbrž tudi Rusija. Hrvati so v pravem času dojeli, da so boljša ekipa, Angleži pa so slepo verjeli, da so favoriti in so zato tudi pogoreli. Vse drugo je larifari.

Futbols ir tāda spēle, kurā 22 pieauguši cilvēki spārda gaisa pūsli, mēģinot to dabūt vārtos. Jo labāk to bumbu spārda, jo vairāk tev par to maksā. Kad laukumā ir ‘labas' komandas, droši var apgalvot, ka ir miljonāru sapulce. Anglijā šī spēle ir ‘neoficiāla reliģija'.

Amizanti. Pats esmu šīs spēles cienītājs jau vairākus gadus. Muļķīgi.

Tā nu sanāca, ka šo trešdien Anglija (vēl Maklarena vadībā) spēlē pret Horvātiju zaudēja ar 2:3, tādejādi nekvalificējoties Eiropas Čempionāta finālturnīram. Protams, no rīta treneri atlaida.

Tā nu - Stīvs Maklarens šobrīd ir neapskaužamā situācijā. Angļu prese ir nežēlīga.

foto no etoday

in ker ne govorim kaj prida tujih jezikov razen anglescine.
in ker po letu dni pohajacenja po svetu sumila, da moja ciganska dusa
prav dosti casa ne bo zdrzala v gorici ali ljubljani.

meni se zacetek sploh ni zdel tezak. jen, avstralska popotnica me je
vzela pod svojo streho in mi razlozila, kako funkcionira sistem. po
sestih letih londona je imala nastudirano vse - kje najti stanovanje,
sluzbo, najcenejsi transport, kaj se splaca v londonu videt, itd. v
enem tednu sem nasla sobo in sluzbo.
tociti pivo v lokalnem pubu je bilo zame druzbena studija obnasanja
angleskega delavsega razreda. in poucna izkusnja, kako anglezi
sprejemajo tujce.

ceprav se anglija lahko pohvali s 300 letno zgodovino emigrantov in
sta indijski curry in halal pizza redno na jedilniku, ostaja miselnost
zelo angeska. ce zelis v angliji zasluziti za kaj vec kot osnovno
prezivetje in si kaj tudi privosciti, potem se moras adaptirati.
koncati tu kaksno solo, ker nasega sistema  ne razumejo in se ga tudi
ne bodo trudili razumeti, in govoriti tekoce anglesko.
najbolj pomembno pa je ..vztrajati.

vztrajati je tezko, ce vreme ni taksno kot doma, ce v trgovini ne
prodajajo taksnega jogurta, kot si ga navajen in ce okoli tebe ni
prijateljev, ki bi prisli na kavo, ko te monotonija vsakodnevne
rutine potisne na dno. potrebno se je potruditi in potrpeti, bi rekla
moja mama. tujci ponavadi to resijo tako, da si najdejo partnerja, ki
zapolni custveno vrzel, dobivajo pakete hrane od doma (cisto res -
poljaki imajo kombije, ki ti v 12 urah pripeljejo piroge od stare
mame, ce hoces) in preklinjajo vreme.

to, da si tujec, poleg nacina obnasanja in oblacenja pove v prvih 3
sekundah tvoj akcent. in drzava, iz katere prihajas, te seveda
stigmatizira. anglezi ze iz akcenta lastnih ljudi lahko povedo, koliko
denarja ima nekdo in iz katerega druzbenega sloja prihaja (po navadi
niti ne nucajo cloveka videti, ampak pogledajo, kater naslov si
navedel kot stalno prebivalisce v cv-ju). ce pa si tujec, je pa to
seveda druga zgodba.
mene so ves cas sprasevali, ce sem poljakinja, ker me izdaja mocen
rrrrrr, ki je tako znacilen za vse vzhodno evropejce. biti poljak v
londonu pomeni najslabse placana dela - kelnarjenje za punce
(illegalnih variant ne omenjam :)) oziroma gradbenistvo za fante.
zalostna zgodba: vsi ti mladi ljudje z dipolomami tehnicnih fakultet,
druzboslovja itd v londonu v glavnem fizicarijo. in ker je poljska
stigma tako mocna, ne marajo odgovarjati na vprasanje od kod
prihajajo.
lahko si sele predstavljate kako tezko je za druge rase  - azijce in crnce.

pa finta sploh ni v tem, da se boljsih sluzb ne da dobiti, ampak
potrebno je plezati po drustveni lestvici. takoj ko si ze dovolj dober
za kelnarjenje, poiskati delo v pisarni, se truditi ..itd. za malce
boljso sluzbo v londonu clovek ne potrebuje drugega kot samozavest in
vztrajnost. kot je rekel eden mojih kolegov: se si tujec, pac zaprosas
dalj casa, prej ko slej, ze rata.

tako vecina ljudi london zapusti v parih mesecih ali letih.
razocarani, da je tezje kot doma. da moras vloziti extra napor in se
odpovedati toliko stvarem, ki si jih imel rad. in jezni ker se ni
obrnilo drugace.

blagor vsem tistim, ki se lahko vrnejo domov, kjer imajo pristan pri
starsih, prijateljih itd. ampak veliko je tistih, ki se ne morejo. ker je doma vojna.
ker doma ni dela. ker so si ustvarili druzino tukaj in otroci nocejo v
dezelo, ki ni anglija.
biti emigrant pomeni, da se postopoma sprejemas drugo kulturo in
navade. spremenis nekatere vrednote in pricakovanja. bottom line:
postanes clovek, ki obvisi med dvema kulturama: tisto, ki si jo poznal
v preteklosti in tisto, na kateri gradis prihodnost.
vsakokrat, ko gres na obisk domov, ugotovis, da se je domovina, ki si jo hranil v srcu, spremenila in da te spremembe motijo. ko zivis v tujini, te na dejstvo, da tja ne sodis, ne cisto zares, spomnijo drugi, ko popravljajo tvoje napake v izgovorjavi in te sprasujejo od kod si.

in to ljudje, ki razen anglescine ne govorijo nobenega tujega jezika.

spomnite se tega, ko slisite kaksnega slovenca reci juznjaku, ki govori polomljeno slovencino: "ti se pa najprej navadi govoriti posteno slovensko. se bova pol pogovarjala". zame si ta albanec, srb, itd zasluzi priznanje. koliko jezikov pa vi govorite popolno, ha? je vasa anglescina brezhibna?

biti emigrant ne enaci zalostnih zivljenjskih zgodb. lahko je razburljivo, zanimo in naredi te bolj cloveskega, razumevajocega.

vsak bi moral poskusiti, pa ceprav le za kake pol leta. :)

po dveh mesecih in pol se pocutim dovolj udomacena tule, da lahko naredim sociolosko primerjavo med anglezi in nami.

naj takoj povem, da slovencki ne pasemo ravno semle.

nasa vzgoja zgleda priblizno takole:

starsi nas strezejo spredaj in zadaj celo otostvo in puberteto. nam senkajo star druzinski avto,ko polozimo vozniskega. nam polnijo hladilnik, perejo in likajo cunje in vozijo na pocitnice. ce kdorkoli pokaze malce zelje za postenim fizicnim delom, iz tega denarja kupuje luksuz zase - CD-je, opremo za avto ali karkoli mu prirase k srcu.

(spomnim se, da so meni se za vstopnino za disco dajali, ko sem jih bila 18, mi pa smo se uspeli za ta denar se posteno naliti s poceni alkoholom iz duti freeja :)). vse, kar se pricakuje od nas je,da izdelamo razred, sem pa tja pospravimo svojo sobo in se udelezimo vseh druzinskih procesij, ki jih nase mame organizirajo za 89-letne tete ali pa za zlato poroko pradedka in prababice.

potem pride obdobje fakultete,ko koncno zapustimo toplo gnezdo. ce zdelamo letnik, starsi ne morejo biti bolj ponosni. pokrijejo vse stroske in se bahajo pred sorodniki.mi pa vsak vikend domov na govejo juho in restan krompir. mami oddamo umazane cunje in v nedeljo zvecer nas pricaka vse zlikano in postirkano.

ko je faksa konec se vrnemo domov, najdemo prvo sluzbo in zivimo s starsi, dokler

a) ne umre babica in se vselimo v njeno stanovanje, ali b) ne prisparamo dovolj, da opremimo stuk, ki so ga starsi v druzinski hisi namenili svojim potomcem. sledi poroka, lastni otroci. in kolo se zavrti od zacetka. ce mladi druzini zmanjka denarja, starsi vskocijo.

mladi pa pomagajo,ko starsi postanejo odvisni od pomoci drugih.

v angliji pa nekoliko drugace:

starsa delata od petka do svetka med 9 - 21 uro. otroke prepustita babysiter-ki, ki med gledanjem reality tv showov otrokom pogreje instant lasagno ali pizzo. med vikendi starsi otroke odpeljejo v zabaviscni center in jih prepustijo vzgojiteljicam, sami pa addidejo na zasluzeno pivo, da si spocijejo po napornem tednu. potem otrokom kupijo se drago igraco in to je to. pri 11h letih otroke posljejo v internat, ce imajo dovolj denarja. "naj uzivajo z vrstniki.pa se srecni so lahko, da jim ne bo treba pomagat pri hisnih opravilih doma"

vlada splosno prepricanje med angleskimi starsi. otrok tako do 17 leta prezivi doma le bozicne in poletne pocitnice, ko ga pricakajo z darili v stilu: 14 dni afriskega safarija,kamor lahko povabis najboljsega prijatelja. vse kar se od angleskega najstnika pricakuje je, da napise kartico za "mother's and father's day". in da po telefonu poklice, ko rabi vec denarja.

ko pa enkrat zakljucijo solanje,se od otrok pricakuje, da bodo naslednji dan spakirali kufre in zaceli samostojno zivljenje (tudi v financnem smislu). starsi si navsezadnje zasluzijo, da zazivijo lastno zivljenje s partnerjem, kajne?

tako mladi startajo prve sluzbe, delijo stanovanja z drugimi in se prebijajo iz meseca v mesec. vse je odvisno od njih samih. vse individualno. cez nekaj casa se porocijo,imajo lastne otroke. od starsev ne pricakujejo nicesar in vice versa - starse dajo v dom v trenutku, ko ne zmorejo vec samostojnega zivljenja.

kar hocem povedat je naslednje:

slovenci teramo druzinski nacin zivljenja. kolektivnost. na prvem mestu je druzina, prijatelji, potem sele sluzba in vse ostalo. vzamemo si (vsaj jaz) cas za prijatelje in kupujemo darila za babice in ostarele tete, ki se nikoli niso porocile. visimo na telefonu z najboljso prijateljico,ko ima krizo v zakonu.

angleze pa skrbi le, ali bo dovolj denarja. za najnovejsi model plazma tv, nov avto. nobene lojalnosti do delodajalca (novo sluzbo iscejo ze dan potem, ko podpisejo pogodbo o zaposlitvi), nobenega casa za otroke in prijatle. moj sostanovalec je en teden nazaj praznoval zakljucek magisterija in povabil vse prijatelje in studijske kolege. pa smo se prikazali le cimri in dva najstarejsa prijatelja. pa se tadva sele ob polnoci, ko je bilo vsega konec. "delo,saj razumes". in slavljenec je razumel,saj je sam isti.

jaz pa ne razumem. kako je mogoce, da si en dan ne mores vzeti casa, za nekoga, ki ti je pri srcu? kako je mogoce, da raje oddides na zmenek z novo punco, kot da gres na pogreb starega druzinskega prijatelja (resnicna zgodba). kako je mogoce, da odpoves dve pijaci zapovrstjo obupanemu prijatelju, in to opravicis s sluzbo?

ne poskusam trditi, da so moja prepricanja boljsa kot angleska.so pa vsekakor drugacna.

vesna

ze dolgo casa vas nisem seznanila, kaj se dogaja z mano.

po treh tednih londona, ko sem si urejala sobo, sluzbo in administratitivne zadeve (tekoci racun in obvezno zdravstveno zavarovanje), sem koncno nasla cas, da se poglobim v anglesko kulturo. pub, v katerem delam, predstavlja odlicno iztocnico, saj vsak dan prihajam v stik z lokalci.

osnova druzabnega zivljenja tu je posedanje po lokalnih pubih in naprezanje, da bi v svoj sistem spravili cim vec alkohola v cim krajsi casovni enoti. pije se v glavnem toceno pivo - lagerji (fosters, carlsberg, guiness, stella artois in strongbow) in navadno toceno (bitter pivo tu pomeni taksno brez mehurckov). pa ustekleniceno pivo. potem sem in tja se kdo naroci whiskey (prodajajo enih 100 vrst).

skratka, ko enkrat obvladas vse variacije piva, si zmagal (najraje ga mesajo z limonado in ....vem da ne boste verjeli...malinovcem!)

drgac pa folk, ki sem zahaja, lahko mirne vesti klicem za "paciente". eni in isti obrazi vsak dan pustijo na sanku karjole denarja.

najprej je tu "old john" - po moji oceni 90 letni lokalec, ki vsako jutro komaj docaka,da odklenimo vrata svetega hrama - rabi priblizno 25 minut, da se parkira za sank, ker ne more hodit in uporablja pomagalo pri hoji (veste tisto na kolesih, ko se nanj naslanjas in ga potiskas pred sabo). vedno rece: "vesna, ljubica (moje ime po dveh tednih ze vsi tekoce izgovarjajo in vedo da na SP navijam za hrvasko), mi natocis en carlsberg v krigl. pa slamico daj noter, saj ves, da bom drugace polil". castna beseda - tip ima po moje aizenhajmlerjevo bolezen...roke se mu tko tresejo, da mu moram krigel cisto priblizati in slamico potisniti v usta...ampak srka pa se vedno lahko in po kaksnem 7 kriglu me se vedno opozori, da nisem nalila cisto do roba, tako kot ima rad...

vmes gre dvakrat na invalidski sekret. prvi dan v sluzbi sem zapeljala paniko, ker ga s sekreta ni bilo ze 25 min. pa me je steve (moj sodelavec) pomiril,da pri njem pac dolgo traja in da ga gredo preverit sele po 45 min. ..

old john vztraja ponavadi od 11h do treh. po moje ne bo dolgo...

potem sta tu aleks in  steve...po moji oceni 25 letnika,ki se v baru prikazeta ob 2 popoldne in potem vztrajata dokler ne zapremo (24 - 1h zjutraj). vedno pijana. in vedno narocata stello. sta inventar puba in pojma nimam kaksno sluzbo imata, da lahko toliko casa zabijeta pri nas. po moje si isceta kelnerco za zeno,da bi dobila kaj discounta. ves cas osvajata vse punce in sta bila vcerej cist uzaljena, ko sem povedala, da me pijanci ne zanimajo. "brez naju sploh ne bi imela sluzbe", sta sikala.

potem imamo paciente, ki imajo svoje oznacene kriglcke in nocejo piti iz drugih, pa staro janet ki posrka po liter bellsa (whiskey) in liter caja na dan (vedno v razmerju 2 whiskeya:1caj) in jecljavcka, za katerega so mi ze prvi dan povedali da pije carlsberg, da mu ne bi bilo treba ponavljat.

pa ne strezemo zgolj pijace, temvec tudi hrano (naj zivijo burgerji ter fish & cips) in vodo za pse (domaci ljubljenci imajo prosti vstop in posedajo okoli miz). nas pub je druzinskega znacaja (po moje so ga tko oznacili zato,ker se tu zapijajo vse generacije - starsi vprico otrok, dedki vprico babic, ki ne zaostajajo..)

veselica, kaj naj recem.

se posebej pa zdaj, ko je fuzbal. drhtal se prikaze v dresih, z zastavami, trobljami in ragljami in eno uro pred tekmo imamo vse cisto zabasano. smo morali najeti dodatno se enega tipa, ker imamo tako guzvo.

cheers

cez vikend sem pocivala in z jenny in nadjo bluzila naokoli, sedaj pa pisem ze eno cetrto varianto CV-ja.

danes sem odprla se tekoci racun pri barkleys banki, v obvezno zdravstveno zavarovanje pa se bom vpisala enkrat julija (sestanek imam 3.7.)

vsi tisti,ki mislite,da so slovenske banke tecne pri urejanju formalnosti, ...se motite! danes sem imela sestanek s svojo (bodoco) osebno bancnico in samo za odpret TRR je trajalo dve uri. milijon papirjev, mojih dokumentov,pa tisoc neprijetnih vprasanj v stilu: "kdo vas bo podpiral,ce zdaj zbolite in ostanete brez prihodkov? Kdo bo placal zdravstveno oskrbo...itd.."

no, sem nekako zvozila med vsem tem in cez 10 dni dobim bankomat kartico.